MORSKI ROPAR BO 3

zato je iskal naokoli, dokler ni našel majhnega kosa peščene
zemlje z lijakasto vdolbinico. Lcgel je na tla, pritisnil usta k tej
ydolbinici in zaklical
»Črni hrošč, črni hrošč, daj, povej mi, kar bi rad izvedel
Crni hrošč, črni hrošč, daj, povej mi, kar bi rad izvedel !
V pesku se je začelo nekaj prcmikati, brž nato se je za tre-
nutek pokazal majhen črn hrošček in se nemudoma prestrašen
spet skril
»Nič ne pove! Torej je to res storila čarovnica. Saj sem
kar vedcl.
Ker je dobro vedel, kako prazno bi bilo, ko bi se skušal
bojevati proti čarovnicam, se je pobito vdal v usodo. Ali prišlo
mu je na misel, da bi ne bilo napačno, ko bi imel vsaj niko, ki
jo je pravkar vrgel proč, zato jo je začel potrpcžljivo iskati, pa
je ni mogel najti. Vrnil se je k svoji zakladnici in se skrbno
postavil prav tako, kakor je stal, ko je zagnal niko proč; potem
je vzel iz žepa drugo niko in jo enako zagnal, rekoč
》Sestra, poišči si sestro!《
Gledal je, kje se je ustavila, šel tja in iskal. Ali najbrž je
obstala prehitro ali šla predaleč; zato je poskusil še dvakrat.
Zadnja ponovitev je bila uspešna. Niki sta ležali za ped vsaksebi
Prav tedaj je pod zelenimi oboki gozda šibko zapela kositrna
otroška trobenta. Tom je vrgel jopič in hlače razse, si spremenil
naramnico v pas, odmctal nekaj suhljadi za trhlim panjem, da
sé je pokazal preprost lok s puščicami, meč iz letve in kositrna
trobenta, v trenutku pograbil te reči in odhitel bosonog in z
vihrajočo srajco. .Ustavil se je pod velikim brestom, zatrobil v
odgovor, potem pa začel hoditi po prstih in se previdno ogle
dovati na vse strani. Potihoma je rekel svoji namišljeni druščini:
»Stojte, junaki moji! Ostanite skriti, doklet ne zatrobim.«
Kmalu se je pokazal Joc Harper, prav tako lahko oblečen
in umetelno oborožen kot Tom. Tom je zaklical
»Stoj! Kdo prihaja sem v shcrwoodski gozd brez mojega
dovoljenja?«