SREČNO ROPARSKO TABORIŠČE 5

Skočili so kvišku in pohiteli na breg, ki je bil obrnjen
proti mestu. Razmaknili so grmovje ob vodi in pokukali ven
čeznjo. Poldrugi kilometer niže je plul s tokom mali parnik,
ki ga je imelo mesto za brod. Na širokem krovu je bila menda
množica ljudi. Okoli parnika je bilo veliko čolnov, v nekaterih
so veslali, drugi so pluli s tokom, vendar dečki niso mogli
dognati, kaj počenjajo ljudje v njih. Prav tedaj se je z boka
parnika pokadil velik pramen belega dima, in ko se je razlezel
in se vzdignil v lenoben oblak, je k poslušalcem spet prineslo
tisti zamolkli pok
oZdaj pa vem!« je vzkliknil Tom; 》nekdo je utonil!《
»Tako je« je rekel Huck; »tako so delali lansko poletje,
ko je utoni Bill Turner; s topom streljajó nad vodo, tako da
utopljenec pride na vrh. Da, in hlebe kruha imajo, pa denejo
živo srebro vanje in jih spustijo na vodo, in hlebi odplavajo
in se ustavijo natanko tam, kjer je kdo utonil.«
»Da, slišal sem o tem, je rekel Joe. »Prav zanima me,
kako da ie s kruhom tako.
»Oh, saj ni toliko zavoljo kruha,« je rekel Tom; »mislim,
da je predvsem zavoljo tistega, kar rečejo nad njim, preden ga
spustijo v vodo.
»Saj ne rečejo ničesar nad njim,《 je rekel Huck. 》Gledal
em, pa niso nic rekii.