Dve poroki!

(opis resničnega dogodka na Bučki)

Iz mladih let sta se ljubila,
ko še sta v šolo skup' hodila,
to govorile so oči,
kar jezik še, povedal ni.

Ko bila sta v cvetočih letih,
sta skup' hodila po izletih,
z roko ob roki, brezskrbno,
ker sta ljubila se srčno.

So fantovi b'li starši krivi,
da nista srci se združili
in le skrivaj sta še samo,
ljubila vendar, se zvesto.

In fantov oče ni privolil,
da sin bogat bi z revno hodil,
in sta podala si roko,
čeprav zelo, zelo težko.

Poslej se deva spominjala,
noči, ko sta se poslavljala,
ko zrlo njiju je nebo,
ko sta ločila se bridko.

Kje deva je lepota tvoja,
miru ni v srcu, ne pokoja,
ko fantič drugo ima dekle,
ji hoče počiti srce.

In prišel fant je po nevesto,
da jo k poroki pelje v mesto,
pred se poklical je dekle,
da bi še z njo poslovil se.

Dekle je mirno roko dala,
nevesti šopek je vezala,
da srečen bil bi le vsaj ti,
saj zame več življenja ni.

Odšla je družba proti fari,
veselo godci so igrali,
dekle pa tiho ven hiti,
da nihče je opazil ni.

V senčki mizo si pogrne,
v obleko belo se ogrne,
na glavo da si pajčolan,
in venček, kot poročni dan.

Ko se povrne, družba zbrana,
ker slavnost bila je končana,
dekle zabode se v srce,
omahne, mrtva zgrudi se.

Nikdo je ni še bil pogrešal,
le ženin je oči povešal,
le pravega veselja ni,
ne vem zakaj, si govori.

Še rad bi videl svojo drago,
če morda se jezi nad mano,
tako si misli in hiti,
da morda kje jo našel bi.

O, strašna groza ga prevzame,
ker dekle mrtva, se ne gane,
in z nožem, ki ga rdeči kri,
še sam zabode v srce si.

Dogodek strašni, dan poroke,
neizmerne žalosti globoke,
odnesli svatje so oba,
nevesto mlado in moža.

Ko starši videli so jamo,
edincu, sinu izkopano,
zavest jih grenka je obšla,
ta grob skopala sva midva.

Ob grobu žalnem in poroki,
sta poročencev mrzli roki,
sklenili v grobu v zakon se,
ne loči nihče več ju ne.