Pomlad v februarju ( 4 del zgodbe )

Brž ko je bila v svoji sobi, je bila spet s svojimi mislimi.
»Oh, Andrej! Odprl mi je okno v svet podtalnega dela! Tovaris
mi je. Junak je. Toda kam me je pripeljal! Da bi se kri lepila
na mojih rokah? Tega nočem. Ne morem. Andrej, ne grem s tabo
čez drn in strn. Kdo ve, kaj bi mi še naložil, ta robavs! Ne vidi,
da to ni zame!«
Prvič sta se srečala letos poleti pri gruntarju Gamsu, kamor
je hodila po mleko. Sedeli so v veliki kmečki sobi in prebirali
uradno časopisje, ki se je šopirilo od zmag. . . Zmage! Zmage!
Zmage!
»Zadnja zmaga bo pa našal< sta na koncu planila Milena
in Andrej.
»Oho!< se je razkoračil Gams in ju gledal z rokami v žepih:
»Vidva sta pa zmenjena! A?«
»Se niti ne poznava!«
»Potem pa sta presneto enakih misli! ju je z lisičjim po-
gledom ošinil Gams, a se nato uglajeno podobrikal Mileni, ki je
bila že dokaj časa njegova dobra stranka za mleko.
Na cesti je Andrej vprašal Mileno:
»Vas smem spremiti? Imam isto pot.<
»Prosim!
»Kangla je težka?
»O ne! Sem navajena!"
»Smem?«
In že ji je spretno izvil iz dlani ročaj velike pločevinaste
posode.
Pogledovala ga je po strani: bil je velik, stasit in močan.
Všeč ji je bil njegov zmerom nasmejani, nežni obraz. »Nasmeja-
nih ljudi si želim, potrebujem jih!« je pomislila. Ko ji je pred
njenim domom izročil kanglo, je začutila njegovo močno roko
in čvrste prste.
»Kaj ste mislili s tem: ,Zadnja zmaga bo pa naša!?'« jo je
ob slovesu potipal.
»Kaj ste pa vi mislili?« se mu je izmuznila kakor veverica
in stekla domov
Drugič sta se spet dobila pri Gamsu. In tretjič
»No, se zdaj že poznata?« mu je pomežiknil Gams.
»Zdaj pa že!« je odgovoril.
»Veš, jaz se tudi nisem nikoli zanimal za nič drugega kot
za politiko in za ženske!< je zašepetal Gams Andreju na uho,
potem pa se glasno zakrohotal.
»Pa grunt?« ga je z globokim basom pobaral Andrej.
»Grunt? No ja. Od nečesa pa moraš živeti!« se je Gams jel
praskati za ušesi.
Ko jo je nekega večera spet spremil in sta po nerodnosti
razlila polovico mleka, ji je pred domom rekel: