SREČNO ROPARSKO TABORIŠČE 2

v zrak in za mučen trenutek preudarjala, potem pa se odločno
spustila Tomu na nogo in začela potovati po njej, mu je veselje
zalilo srce zakaj to je pomenilo, da bo dobil novo obleko
niti najmanjšega dvoma ni bilo, da bo to bogata roparska
uniforma. Potem se je pokazal sprevod mravelj, ni bilo videti
od kod, in se spravil na delo; ena se je možato otepala z mrtvim
pajkom, ki je bil petkrat večji od nje, in ga vlekla v naročju
naravnost po nekem deblu navzgor. Pikapolonica z rjavimi pi-
kami je zlezla po travni bilki v vrtoglavo višino, in Tom se je
sklonil čisto k njej in rekel: »Pikapolonica, zleti domov, hiša ti
gori, otroci so samí,« pa je razpela krila in odletela gledat, kako
je s temToma ni to nič presenetilo, zakaj že od nekdaj je
vedel, da je ta žuželka lahkoverna glede požarov, in že nekateri-
krat se je poigral z njeno prostodušnostjo. Zdaj je prišel govnač
krepko valeč svojo kroglico, in Tom se ga je dotaknil, da je
videl, kako je hrošč stisnil noge k životu in se naredil mrtvega.
Ptice so bile zdaj že pošteno glasne. Oponašalec, posmehljivec
ameriškega Severa, je sedel na drevo Tomu nad glavo in z naj
večjim užitkom žvrgolel napeve, ki jih je posnemal po svojih
sosedih; potern se je kakor moder blisk spustila z višine vreščeča
šoja, sedla je na vejico, ki bi jo bil deček skoraj lahko dosegel,
nagniia glavo po strani in si ogledovala tujce z nepremagljivo
zvedavostjo; priskakljali sta dve veverici, ena siva, druga velika,
lisičje rjava, in vmes spet in spet sedali, da sta si ogledovali
dečke in crčali proti njim, zakaj divji živalci verjetno še nikoli
prej nista videli človeškega bitja in nista niti prav vedeli, ali naj
se bojita ali ne. Vsa narava je bila zdaj že čisto budna in raz
gibana; dolge sulice sončne luči so bodle skozi gosto listje daleč
in blizu, in tudi nekaj metuljev je že prifrfotalo na prizorišče
Tom je predramil druga dva morska roparja, s krikom so
se odpodili, in čez minuto ali dve so bili že slečeni, lovili so se
in se zaganjali drug čez drugega v plitvo, prozorno vodo ob
beli sipini. Prav nič niso zahrepeneli po mestecu, ki je spalo
tam daleč onstran mogočne vodne širjave. Kak zablodel tok
ali pa malo večja voda jim je bila odnesla splav. ali s tem jim je
samo ustregla, zakaj bilo je nekako tako, kakor da je s tem
podrt most med njimi in omikanim življenjerm
Vrnili so se v taborišče čudovito poživljeni, veselega
in lačni kot volkovi; in kmalu jim je taborni ogenj spet gorel
z visokimi plameni. Huck je našel prav blizu zraven izvir bistre,
mrzle vode, dečki so si naredili kozarce iz širokega hrastovega
ali hikorijevega listja, in zdelo se jim je, da bo voda, tako osla-
jena s čarom gozdne divjine, čisto dobro nadomeščala kavo.
Medtem ko je Joe rezal slanino za zajtrk, sta ga Tom in Huck
poprosila, naj malo počaka; stopila sta v kotiček ob bregu,