PRVO KAJENJE-IZGUBIL SEM 5

slepeči bliski in za vsakim je oglušujoče treščilo. Potem se je
ulilo kakor iz vedra in vstajajoči vihar je v pljuskih gnal vodo
čez tla. Dečki so se klicali med seboj, ali bučanje vetra in bob-
nenje strel jim je povsem preglušilo glasove. Vendar so se
naposled drug za drugim prebili do šotora in se stisnili v zavetje
podenj, premraženi, prestrašeni in vsi premočeni; pa se je le
zdelo, da so lahko hvaležni, ker imajo druščino v tej stiski
Pogovarjati se niso mogli, tako divje je plahutalo pooljeno
jadro, tudi ko bi ne bilo drugega trušča. Vihar je divjal vse
huje, kmalu se je jadro odtrgalo in odfrfotalo v vetru. Dečki
so se prijeli za roke in zbežali, velikokrat spotikaie se in zadeva-
jocob kaj, v zavetje pod velik hrast, ki je stal vodi. Neurje
je zdaj najbolj besnelo. V nenehnem ognju bliskov, ki so pla
meneli na nebu, se je spodaj na zemlji vse videlo razločno
z ostrimi črtami in brez senc; pod podečimi se kopami oblakov
in pod poševnim zastorom dežja je bilo videti upogibajoče se
drevje, razburkano, belo penečo se reko, kosmiče pene, ki jih j
kot pršec nosilo po zraku, in nejasne obrise visokih bregov na
drugi strani. Vsak čas se je moralo káko velikansko drevo
vdati v boju, da je s treskom padlo na mlajšo podrast; še. ves
čas enako močno grmenje je zdaj donelo v ostrih, rezkih treskih
ki so šli skozi ušesa in zbujali neizrekljivo grozo. Vihar je dosegel
vrhunec v divjanju brez primcre, ki se je zdelo táko, da bi
utegnilo raztrgati otok na kose, ga sežgati, potopiti do vršičkov
dreves, odpihniti, in oglušiti vse živo na njem, vse isti trenutek
V taki divji noči bi brezdomna otročad pač ne smela biti na
prostem
Ali naposled je bila bitka pri kraju, bojne sile so se umaknile
zmerom šibkejšimi grožnjami in mrmranjem, in spet je zavla
dal mir. Dečki so se precej prestrašeni vrnili v taborišče, pa so
odkrili, da imajo biti hvaležni še za nekaj, zakaj velika platana
katere varstvu so bili ležali, je bila podrta, raztreščila jo je
strela, njih pa ni bilo pod njo, ko se je zgodila nesreča.
Vse v taborišču je bilo premočeno, tudi taborni ogenj
bil pogašen: dečki pač niso mislili daleč, kakor ne misli noben