PRVO KAJENJE-IZGUBIL SEM 2

Naposled so se domislili, da je njihova gola koža zelo podobna
meseni barvi cirkuškega trikoja; zato so si začrtali v pesek
krog in se igrali cirkus s tremi burkači, zakaj te najimenit-
nejše vloge nobeden ni hotel prepustiti tovarišu.
Potem so vzeli nike in igrali na razne načine, dokler se niso
naveličali. Nato sta šla Joe in Huck spet plavat, Tom pa ni
hotel tvegati, ker je opazil, da si je, ko je vrgel hlače razse,
zbrcal z gležnja tudi venec obročkov kače klopotače, tako da
se je čudil, kako je sploh mogoče, da ga tako dolgo ni zgrabil
krč, ko ga ta skrivnostni čar ni varoval. Ni si upal iti plavat,
dokler ga ni našel, tedaj pa sta bila druga dva že utrujena in
sta se hotela spočiti. Polagoma so se razšli, polotila se jih je
otožnost, in hrepeneče so začeli gledati čez širno reko proti
kraju, kjer je mestece dremaje ležalo v soncu. Tom se je zalotil
ko je s palcem na nogi pisal »Becky« v pesek; izpraskal je ime
in se jezil sam nase zavoljo svoje slabosti. Pa vendar ga je spet
napisal; ni se mogel premagati. Izbrisal ga je vnovič in potem
ubežal skušnjavi s tem, da je priklical druga dva in se jima
pridružil.
Ali Joeju je bilo srce že tako upadlo, da je bil skorajda
izgubljen. Mučilo ga je táko domotožie, da ga ni mogel pre-
našati, Le malo je manjkalo, da se ni začel solziti. Tudi Huck
je bil otožen. Tom je bil potrt, vendar si je prizadeval, da tega
ne bi pokazal. Imel je skrivnost, ki bi je ne bil rad povedal,
vendar je čutii, da jo b moral, če te rovarske pobitosti ne bo
kmalu konec. Naredil se je zclo vesel in rekel:
»Stavim, da so bili roparji že prej na tem otoku, fanta
Pojdimo spet raziskovat. Gotovo so tu kje skrili zaklade. Kako
bi vama bilo všeč, ko bi naleteli na strohnelo skrinjo, polno
zlata in srebra -kaj?
Ali te besede so zbudile le malo navdušenja, ki je brž
izpuhtelo, še preden sta mu kaj odgovorila. Tom ju je poskusil
premamiti z drugo rečjo, pa še s tretjo, vendar je tudi to spodle-
telo. Naloga se je zdela brezupna. Joe je sedel in bezal s palico
po pesku in se držal prav čemerno. Naposled je rekel:

»Oh, fanta, pustimo to reč. Jaz bi rad šel domov. Tako
puščobno je.
»Oh, ne, Joe, polagoma ti bo bolj in bolj všeč,« je rekel
Tom. »Samo pomisli, kako se tu ribari.«
»Ni mi do ribarjenja. Domov hočem.«
»Joe, takega kraja za plavanje ni nikjer drugje.
»Kaj mi bo plavanje! Zdaj, ko ni nikogar, da bi mi govoril
da ne smem, mi nekako ni do tega. Domov hočem iti.«
»Oh, beži no! Otroček! Najbrž bi hotel k materi.
»Tako je, k materi hočem-in ti bi tudi hotel, ko bi jo
imel. Nič bolj nisem otroček kot ti. In Joe je malo posmrkal
No, bova pa pustila tega kričečega dojenčka domov
k materi, kajneda, Huck? Revček kako si pa želi, da bi bil
spet pri mami! Naj kar gre. Tebi je všeč tukaj, kajneda, Huck?
Midva bova ostala, kajne?
Huck je rekel 》D-da<<--prav nič navdušeno.
»Dokler bom živ, ne govorim več s teboj,« je rekel Joe
in vstal. »Pa grem! Kujavo je odšel in se začcl oblačiti.
»Komu je kaj mar je rekel Tom. »Kdo te pa prosi, da
govôri? Kar pojdi domov, da se ti bodo smejali. No, ti si mi
lep morski ropar. Midva s Huckom pa nisva dojenčka. Midva
ostaneva, kajneda, Huck? Kar naj gre, če hoče. Mislim, da
bova lepo prebila tudi brez njega.«
Vendar je bilo Tomu neprijetno in vznemirilo ga je, ko je
videl, da se Joe čemerno še naprej oblači. Vznemirljivo je bilo
tudi, kako hrepeneče je Huck gledal Joejevo odpravljanje in
kako pomenljivo je molčal. Kmalu je Joe začel bresti proti
ilinoiškemu bregu, ne da bi kaj rekel v slovo. Tomu je začelo
upadati srce. Ozrl se je proti Hucku. Huck ni prenesel njegovega
pogleda, pobesil je oči. Potem je rekel
»Tudi jaz bi hotel iti, Tom. Saj je tako že postajalo dolgčas
»Jaz že ne! Če hočeta, lahko gresta oba. Jaz mislim ostati.
in zdaj bo še hujše. Pojdiva tudi midva, Tom.«
»Tom, jaz rajši grem.
»No, kar pojdikdo te zadržuje?«