S spraševanjem se lahko veliko naučiš. S sedenjem v prvih vrstah prav tako.
Gotovo se kdaj udeležiš kakšnega strokovnega srečanja, seminarja, delavnice ali podobnega dogodka, kjer lahko izmenjuješ znanje in izkušnje z ostalimi udeleženci in predavatelji.
Kar je meni najboljši del, je za nekatere najbolj mukotrpno - govorim o tistem delu, ko predavatelj prepusti udeležencem, da kaj vprašajo. Slovenci imamo baje en problem: zelo redko na takih dogodkih sprašujemo. Ene je blazno strah. Čemu? Pojma nimam. Vem samo, da je to krasna priložnost, da se kaj novega naučim.
Tipičen notranji monolog
Zdi se mi, da imam nekaj vpogleda v psiho tipičnega udeleženca, ki bi blazno rad kaj vprašal, pa si ne upa. Si upam stavit, da gre nekako takole:
»Ej, šit, tale pa ful veliko ve. In točno to govori, kar jaz rabim. Totalno bi ga rad nekaj vprašal. Zanima me, kako on [...]
Groza, kako me je strah vprašati. Kaj si bo mislil o meni, če ga vprašam tako začetniško vprašanje?
Gotovo se mi bodo vsi smejali, če vprašam. Kaj pa, če je vprašanje res neumno? Pa te stvari bi jaz že že itak moral vedeti.
V dvorani sem videl tudi onega iz konkurenčne firme. Joj, pa ne morem zdaj spraševati, bodo res mislil, da sem kekec in se mi bo še konkurenca smejala.
Kaj, če rečem kolegu, ki sedi zraven mene, naj vpraša namesto mene?«
V tem trenutku se pokaže luč na koncu tunela.
»Ja, super ideja, kar kolega naj vpraša. Bo on izpadel kekec, če bo vprašanje neumno. Brž ga moram podrezati pod rebra, naj zastavi vprašanje namesto mene.«
Iskreno upam, da se ne najdeš v takem dialogu.
Sprašuj, sprašuj, sprašuj
Sprašuj tudi najbolj osnovne stvari. S tem pomagaš tistim v publiki, ki se ne upajo izpostaviti. Ti si pa car in se boš izpostavil. Ane, da se boš? Mogoče nisi edini, ki se mu po glavi mota isto vprašanje.
Poleg tega se boš hitreje učil novih stvari, če boš kaj vprašal. Če te črviček ne pusti na miru in se ti zdi, da bo nekaj narobe, če ne boš vprašal ... vprašaj. Čim prej.
Prepričan sem, da ni neumnih vprašanj. Neumni so lahko samo odgovori na vprašanja, še posebej, če te predavatelj posede kot kakšnega šolarčka in te poniža. Moram pa zapisati, da sam še doživel take situacije in mislim, da ni prav veliko ljudi, ki uživajo, da teptajo druge, ki vedo manj.
Nekaj mojih izkušenj s spraševanjem
- Če me nekaj zanima, vprašam in se ne oziram na to, kaj si bodo drugi mislili;
- Na precej srečanjih sem že bil in včasih sem z vprašanjem res ustrelil kakšnega kozla, ampak vsak mrtev kozel je priložnost za rast. Nihče se ni rodil pameten in prepričan sem, da je tudi predavatelj v preteklosti veliko spraševal - drugače ne bi predaval;
- Nisem še naletel na predavatelja, ki ne bi z največjim veseljem odgovarjal na vprašanja, če so ta relevantna in lahko z odgovori pomaga. Ljudje radi pomagamo, takrat se čutimo pomembne. [To, žal, izkoriščajo tudi nepridipravi];
- Rad vprašam to, kar zanima mene, ne to kar zanima kolega, ki me s komolcem drega pod rebra in me sili, naj vprašam.
Usedi se v prve vrste
Upam, da ne razkrivam kakšnih posebnih osebnih podatkov, če povem, da imam na enem očesu dioptrijo -4.5, na drugem pa -6, pa še nekaj astigmatizma zraven, pa polno onih smeti v steklovini. Kaj ima to z zastavljanjem vprašanj, te zdaj zagotovo zanima.V osnovni šoli sem se vedno usedal v prve klopi, če sem sploh hotel videti na tablo. In tako je šlo naprej tudi v srednji šoli, pa na faksu in še danes imam navado, da se usedem čim bolj spredaj. In veš kaj? To je ena izmed najbolj super stvari. Na tak način si praktično 1-na-1 s predavateljem, saj se po pravilu v naši deželici vsi rinejo nekam v zadnje vrste, čim bolj stran od kužnega možakarja, ki nekaj naklada.
Jaz pa pridem, se usedem v prve vrste in verjamem, da mnogokrat kakšen predavatelj predava bolj meni, kot ostalim, ki se postavijo nekam bolj zadaj, da se jih znanje slučajno ne bi preveč prijelo.
Kakšen je rezultat sedenja v prvih vrstah?
- (ma ne se mi zdaj smejat). Ker sem bolj angažiran poslušalec in ker sem bližje vira znanja, torej bližje predavatelja, zagotovo več odnesem, kot tisti zadaj. Moja izkušnja dogodka je tako navadno odlična.
- Pazi: precej večja je verjetnost, da se me bo predavatelj zapomnil. Zdaj pa le tuhtaj, kakšne pozitivne učinke ima lahko osebno poznanstvo z gurujem na področju, kjer delam.
- dobro vidim »slajde« predstavitev. Žal marsikdo še vedno misli, da je treba na »prosojnice« nametati čim več besedila in v takih primerih je sedenje v prvi vrsti odlična stvar.
- še navezava na zastavljanje vprašanj: predavatelj me zagotovo bolj resno jemlje, ko zastavim vprašanje. Kot sem že napisal: stvar je bolj 1-na-1, kot bi sedela na kofetu.
- pa še bonus: ob koncu predavanj, še posebej tistih, kjer si nihče ni upal nič vprašati, navadno slušatelji navalijo na predavatelja. Seveda imaš tudi ti kakšno vprašanje. Lahko se kar takoj zagrebeš in prepričan sem, da boš precej lažje prišel do guruja, kot vsi ostali.
Posted from my blog with SteemPress : https://www.bizkorner.si/2018/09/03/s-sprasevanjem-se-lahko-veliko-naucis/