VŠEČNOST IN KUPLJIVOST
V prvi stik z umetnostjo sem stopila navdušeno in očarano še pred odločitvijo za izobraževanje v tej smeri. To navdušenje je med študijem rastlo in rastlo, povsem tolerirajoč in sprejemajoč vse, kar je in kar bi lahko bila umetnost.
Težko določim, kdaj je začelo moje navdušenje pojemati, najveretneje pa se ga da pripisati konstantni nejevolji, ki sem jo začela tako ali drugače vedno pogosteje doživljati zaradi umetnosti, med drugim tudi zaradi kopičenja lastnih neuspehov, ki pa jih razumem kot proizvod okusa ljudi, katerih vloga je milostno odločati in razpravljati, kaj je dobro in kaj slabo. Na tej točki se je začela v meni postopoma in vedno bolj jasno oblikovati želja po revoluciji in ikonoklazmi.
Vse skupaj je seveda povsem logično in pričakovano sosledje dogodkov, še posebej v življenju umetnika. Nisem prva, ki so me preplavile tovrstne misli, in prav gotovo tudi nisem zadnja, sem pa tukaj in zdaj in tako sem se odločila začeti s projektom, s katerim imam namen preprosto zaobiti in popolnoma izključiti umetniške in institucionalne procese, rituale in njihove evalvacije, ki me v trenutnem umetnostnem svetu motijo.
Ključno za razumevanje mojega dela vidim tudi dejstvo, da živim v času, v katerem je najpomembneje postati Nekdo in to po možnosti čim hitreje in čim boljše. Še en dan, ki mine, ne da bi postali bogataši, se razume kot stran vržen dan.
Živimo v svetu, v katerem se sovražimo, ker (še) nismo milijonarji. Živimo v ideologiji, v kateri je kapital bog in kakor koli se na vse pretege trudiš ostati ateist in ne živeti v skladu s to religijo, se ji ne moreš izogniti, saj ta novi bog ni samo v naših glavah ali srcih, temveč je prisoten v celotni družbi po vsem svetu.
Mislim, da je v resnici vse tako preprosto.
Tu se zadeva sicer razjasni, ampak zares razumeti in sprejeti jo je težje. Ne pozabimo – v zgodbi smo namreč še vedno na točki, kjer sem bila zaljubljena v vrednote umetnosti in prezirala komercialni uspeh, a hkrati je v meni začela tleti želja po ekonomskem uspehu. Kako bom torej kot neznana umetnica, ki sploh še ni na točki, da bi jo svet umetnosti začel evalvirati in razvrščati po svojih predalih, lahko po končanem študiju slikarstva na Akademiji … živela?
Kakor razumem, je imela umetnost vedno precej specifičen položaj v družbi in je bila z vseh vidikov nekakšna izjema in posebnost. Na svet umetnosti znotraj ostalega sveta gledam kot na nekakšen delno prepusten mehurček in čeprav sta umetnost in njen ekonomski vidik del širše slike, je vseeno zaprta skupnost z nekakšnimi sebi lastnimi pravili. Za zdaj bi povzela, da vidim problematiko poklica umetnika predvsem v tem, da ga je precej težko uvrstiti v sistem menjave blaga in klasičnega opravljanja službe.
V času šolanja smo na naši Akademiji precej varni, saj o tem ne razmišljamo pretirano (kajti če bi, bi najverjetneje zelo hitro potegnili črto čez študij umetnosti in se bolje »prilagodili«[2] družbi) vse tja do neke točke eksistencialne krize, ki navadno nastopi proti koncu študija. S to krizo iskanja mesta v svetu in družbi, krizo samoaktualizacije in vsakdanjega kruha (ter vseh konfliktov, ki nastanejo med tema pojmoma), se pogosto spopade vsak študent; če pa je to študent umetnosti, pa je zadeva sploh pereča, saj svet izven Akademije in umetnostnih krogov pogosto ni pretirano vzhičen nad tvojo (pogosto tudi precej povprečno) slikarsko ali kiparsko izobrazbo. Na teh točkah se navadno vsak zazre globoko vase in razmišlja, ali je nadaljevanje sploh smiselno.
Po pogovorih s profesorji na Akademiji in z budnim spremljanjem problemov, ki jih imajo moji kolegi, sem ugotovila, da do te krize sedaj – vse od uvedbe enotnega bolonjskega sistema za visokošolske in univerzitetne programe – prihaja še hitreje kot prej in se tudi kaže precej intenzivneje, do nje pa pride navadno takoj po diplomi, saj študenti vidimo diplomo kot nekakšen prvi mejnik med šolanjem in iskanjem zaposlitve.
Profesorji poročajo, da na magistrskem študiju pade vsa vnema in se študenti pogosto ali poslovijo od svojih umetniških ambicij ali pa jih postavijo na stranski tir in se začnejo ukvarjati s projekti, ki se jim zdijo bolj dobičkonosni.
V nekaterih primerih se tudi odločijo za nadaljevanje magistrskega študija na drugih smereh, kot so ilustracija, fotografija ali industrijsko oblikovanje, saj imajo občutek, da imajo tam boljše možnosti za uspeh oz. kariero. Torej nisem edina in vse več kolegov umetnikov na tej točki začne sprejemati bolj ekonomske kompromise.
Kljub temu pa sem opazila, da se umetniki izredno neradi pogovarjajo o denarju. Še več – pogovor o dobičku, proizvedenim z umetnostjo, je za (mlade) umetnike precej sporen, na splošno pa se skorajda vedno zatakne tudi pri postavljanju cene umetniškim delom ali storitvam ipd.
Večina jih vsaj na začetku študija verjame, da je denar in vse, kar je z njim povezano, preprosto preveč pritlehna tema pogovora, saj je (njihova) umetnost preveč čista in presveta, da bi jo lahko oskrunili z vidika kapitalizma, vsaj do točke, kjer govorimo o milijonih; na tej točki pa imam občutek, da pade vsa moralna drža.
Prav tako moram pripomniti, da sem opazila to idejo neomadeževanega in nekapitalistično sprijenega umetnika pri šolanih umetnikih in tistih, ki se preprosto čutijo oklicane za umetnike. Prav slednji skorajda nikoli ne uspejo kot umetniki, temveč pogosto podpirajo svojo umetnost prek sekundarnih poklicev in ostanejo umetniki bolj kot sami zase in sami sebi.
Zavoljo pogovora lahko rečemo, da jim kot umetnikom ni uspelo.
Tu pa pridem do točke, kjer je treba opredeliti uspeh in kako nanj gledati z vidika umetnosti ali umetnika. To, kar imam v mislih, ko rečem uspeh, bom opredelila kot sposobnost, da se preživljaš sam in na podlagi lastnega dela, torej poklica, ta pa navadno temelji na tvoji strokovni izobrazbi.
Torej ne govorim o nekom, ki je na primer šolan slikar, a je službo našel v drugi stroki, ki ni nikakor povezana z njegovo izobrazbo, torej opravlja sekundarna dela, temveč govorim o tistem, ki je šolan za umetnika in se preživlja s tem, da je umetnik. Prav tako je na področju, na katerem deluje, praviloma cenjen in spoštovan.
Če torej za primer uporabim marsikaterega umetnika, ki je postal cenjen in spoštovan (kar velja tudi za njegova dela, ki postanejo vredna in dobro prodajana) šele po smrti, lahko z današnjega vidika trdimo da je uspešen umetnik, vendar to v času svojega življenja ni bil.
Če preidem še na eno opredelitev uspeha, naj prej pojasnim, da vsekakor ni moj cilj navesti vsako od teh opredelitev in iskati pravilne metode za preučevanje, želim le pojasniti, da uspeh dvema umetnikoma ne pomeni nujno iste stvari, čeprav se gibljeta v enakih krogih in ju morda celo zanimajo enake reči.
To se mi tudi zdi nekakšna izjema v umetnosti, saj pri drugih poklicih ni takšne zmede. Kot sem prej že opredelila uspeh, ta navadno pomeni ekonomski uspeh, torej ekonomsko samostojnost, mnogim umetnikom pa uspeh ne pomeni tega, temveč služenje Umetnosti v smislu dela samega.
Ker ti ljudje sledijo notranjim impulzom in umetnost počnejo, ker imajo občutek, da bodo drugače preprosto umrli, ker sta ta nuja in vzgib v njih tako močna. To so tudi umetniki, ki se jim zdi pogovor o monetarnem vrednotenju njihovega dela skrunitev njihovega dela.
Sklepam, da umetnost zaradi svoje zgodovine in neprecenljivih umetniških del, ki obstajajo, vsekakor lahko ohrani to romantično in bohemsko ideologijo. Ti umetniki imajo občutek, da služijo namenu in ideji, ki presega ta svet tukaj in njegovo monetarno vrednotenje. Ideja me nehote spomni na služenje bogu, vsaj v idejni osnovi, saj je v resnici služenje bogu tudi poklic, za katerega se prejme plačilo.
Če torej lahko denarno ovrednotimo bogoslužje, najverjetneje lahko ovrednotimo tudi služenje umetnosti.
[1] Orig. ang.: »In God we trust.«
[2] Dodajam pomislek, da vendarle temu ni tako, saj smo, če kdaj, ravno v zgodnjih letih študija najbolj romantično prevzeti z idejo umetnosti. Čas je tudi ravno pravšnji: iz dijaka se osvobodiš v študenta in živiš v tej novi svobodomiselni ideologiji, prav tako stojiš na pragu hrama učenosti, čigar smer si sam izbral na podlagi svojih želja glede svoje prihodnosti. Takrat si najbolj romantičen umetnik. Če bi nam tedaj kdor koli povedal, da naše sanje o bohemskem svetu umetnosti, ki je pred nami, niso stvarne in da ta svet ni tak, kot mislimo, da je, bi reagirali tako kot vsak človek, ki ga seznaniš z dejstvom, ki ga ne želi slišati: s takšnim ali drugačnim zanikanjem. Zatorej razumem, zakaj se nas še pred diplomo ne pripravlja na svet ekonomike umetnosti – ne zaradi slabega učnega načrta, ampak ker tega ne bi znali sprejeti.
Iris POKOVEC, Všečnost & Kupljivost (magistrsko delo), Ljubljana (2017), Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnosti in oblikovanje, str. 12–13.