V Sloveniji umetniškega trga, kot ga poznajo v zahodnoevropskih državah in drugje po svetu, resnično ni, kar pa posledično precej otežuje vpogled v njegovo strukturo vsem nam, ki se z umetnostjo poklicno ukvarjamo oz. si to enkrat želimo početi.

To pa seveda ne pomeni, da trga pri nas ni. Mnogo ljudi kupuje umetnost — veliko o teh celo za ogromne, pet in več mestne vsote — in mnogo umetnikov in umetnic tudi precej uspešno prodaja svoja dela, tako v tujino kot doma.

Naš trga se samo močno razlikuje od večine drugih držav; pri nas dobrih 80 % denarja, ki se porabi za umetniška dela in druge storitve, namreč prihaja od države (kar je resnično redkost drugje po svetu).

Temu primerno pa se tudi producenti in producentke umetnosti na našem trgu obnašajo precej drugače od drugih; Slovenci nimamo toliko uspeha s prodajnimi razstavami, imamo pa ogromno sofinanciranj s strani države in Evropske unije, ki omogočajo marsikateri galeriji in umetniku ter umetnici normalno produkcijo razstav.

Seveda pa to ne pomeni, da delovanja trga ni treba razumeti, saj kljub razlikam, ki jih imamo v Sloveniji, trg v osnovi deluje popolnoma enako kot drugje — vsaj, kar se tiče njegovih segmentov.

Tokrat si bomo ogledali osnovno delovanje umetniškega trga na splošno, kdaj drugič pa raziščemo še delovanje trga v Sloveniji in v čem se razlikuje od “klasične” ideje umetniškega trga drugje po svetu.

 

SEGMENTI UMETNIŠKEGA TRGA

Umetniški trg lahko razdelimo na 6 večjih segmentov, ki so (večinoma) v medsebojnem hierarhičnem odnosu:

1.) neposredni trg,

2.) primarni beta trg,

3.) primarni alfa trg,

4.) sekundarni beta trg,

5.) sekundarni alfa trg in

6.) terciarni trg ali trg dražbenih hiš.

Za lažjo obravnavo bomo prehajanje med vsemi segmenti predstavili s pomočjo razvoja kariere sveže magistre umetnosti, ki svoje umetniško delovanje šele začenja.

Na začetku je njeno umetniško delo vredno natanko 0 €. Umetnica seveda s takšno izklicno ceno ne more opravičiti svoje produkcije in sprva poskusi vstopiti na neposredni trg, saj brez referenc (razstav, recenzij, kritik itd.) ni zanimiva za druge segmente trga.

Za svoje delo (50 cm x 70 cm veliko impresionistično sliko motiva figure) postavi ceno 100 € plus ceno stroškov izdelave dela. Zaradi večjega povpraševanja ji čez čas uspe prodati nekaj del, predvsem zaradi njihove estetske vrednosti in nizke cene.

Po določenih uspehih in eni skupinski razstavi poizkusi vstopiti v primarni beta trg.

 

PRIMARNI BETA TRG

Le-tega sestavljajo galerije nižjega statusa, ki v umetniškem svetu zasedajo manj pomembna mesta. Velikokrat je primarni cilj teh galerij prodaja kupcem, ki svoje odločitve sklepajo striktno emocionalno, spr. se ne gledajo naložbene vrednosti nakupov, ampak prednjači okus. Temu primerno so tudi cene precej nizke (glede na hierarhično višje segmente).

Ker je v tem času povpraševanje po impresionističnem slikarstvu še vedno precej visoko, bo po številnih sestankih in pošiljanju portfolijev določeni galerist iz galerije B umetnico in njeno delo sprejel v svoj nabor razstavljenih del.

Umetnica bo tu postavila ceno, ki bo podobna cenam drugih umetnikov v tem segmentu, le-ta pa bo seveda prilagojena glede na motiv, velikost in materiale njenega dela. Zdaj bo ta zahtevala 200 € plus stroške izdelave za njeno delo.

Eno takšnih del se bo prodalo prijetnemu paru, ki je prav v modrih tonih, v katerih je delo naslikano, iskal nekaj, kar bi se podalo njunemu fotelju identične barve, ki ga imata postavljenega v dnevni sobi.

K nakupu ju bo spodbudila tudi ideja podpore revnih intelektualnih umetnikov, kar naša umetnica po videzu in vedenju tudi utelešal. Brez te dodane vrednosti se za nakup mogoče celo ne bi odločila, saj je v tem segmentu konkurenca njeni sliki bila tudi precej dobro natisnjena kopija neke Kandinskyjeve slike iz Ikeje za slabih 40 €.

Ker ima par, ki je precej zadovoljen s celostno podobo njune okrasne naložbe, tudi kar nekaj prijateljev, ki seveda želijo konkurirati njunemu dobremu duhu podpore umetnosti, se bodo trije njuni prijatelji odločili za nakup del naše umetnice.

Umetnica je zdaj začutila, da se je povpraševanje po njenih delih povečalo, in bo s tem povišala svojo prodajno ceno na 300 € plus stroške izdelave za podobno narejena dela, od katere seveda, ker je zastopana s strani galerije B, dobi 50 % prodajne cene (ta odstotek variira od 50 % do včasih tudi 90 %, večino pa se delež, ki ga prejme umetnik oz. umetnica od prodaje preko galerij,e giblje med 30 % in 50 %).

Ker pa še ni dosegla minimuma razstav, ki je potreben za pridobitev statusa Samozaposlene_ga v kulturi, bo od teh 150 € (v resnici nekoliko manj zaradi obdavčitve prodaje s strani galerije, vendar bomo o tem bolj podrobno govorili drugič in ta strošek zanemarili) odštela še 25 % davka na zaslužek ter 9,8 € za vrednotnico za osebno dopolnilno delo, saj je to v trenutku pisanja najbolj optimalna oblika prodaje umetnosti, če nimamo odprtega podjetja oz. nismo samozaposleni ali samozaposleni v kulturi.

Njen končni zaslužek bo znašal 102,7 € (če bi za enako prodajo uporabila klasičen način prodaje preko avtorske pogodbe, bi bil njen zaslužek okoli 83,7 €).

 

PRIMARNI ALFA TRG

Umetničin uspeh bo slej kot prej opazil galerist iz galerije A, in ker le-ta z galerijo B ni podpisala nobene pogodbe, ki bi jo vezala na sodelovanje z njimi, bo tako galerist iz galerije A umetnico vzel pod svoje okrilje, ta pa bo vstopila v primarni alfa trg.

Tu bo podpisala enoletno pogodbo z galeristom, ki bo zagotavljala ekskluzivnost prodaje njenih del preko galerije A.

Umetnica bo svojo prodajno ceno dvignila na 1000 € in, ker je v tem času nabrala dovolj razstav (za slikarja_ko vsaj 6 skupinskih oz. 2 samostojni, v času pisanja tega bloga) in pridobila status Samozaposlene v kulturi s plačanimi prispevki, bo od svojega zaslužka (ki se še vedno deli 50/50 med njo in galerijo) odštela zgolj 4 % davka na dobiček (ker se je odločila za normirano obdavčitev zaslužka), s tem pa bo z vsako prodajo dela zaslužila 480 €.

Ker galerija A posluje tudi s strankami, ki razmišljajo o finančni naložbi kot primarnem oz. vsaj sekundarnem vidiku nakupa umetnosti, bo zdaj tudi njeno delo veliko bolj cenjeno.

Prav tako galerija A sodeluje na umetniških sejmih, kjer bodo predstavili tudi dela naše umetnice, s tem pa jih bo videlo večje kupno-sposobno občinstvo in kmalu bodo njena umetniška dela v obtoku po celotni Evropi.

Par, ki je prvi kupil njeno delo, bo to seveda spremljal, saj je umetnica bila dosledna in svoje kupce vsaj enkrat na leto obveščala o svojem aktualnem delu in s tem tudi še kakšno dodatno delo prodala.

Prav ta par se — ko ugotovita, da je njuno delo, za katerega sta zapravila 200 €, zdaj vredno 1000 € — odloči za prodajo tega dela določenemu zbiratelju del naše umetnice, ki si izrecno želi prav njeno prvo “komercialno-uspešno” delo (zaradi njegove potencialne vrednosti v prihodnosti).

Od njiju ga odkupi za 1500 €, saj je zelo prepričan o umetničini blesteči prihodnosti (prav tako ima tudi sam veliko zbirko njenih drugih del in s takšnim nakupom tudi vsem svojim ostalim slikam posredno dvigne vrednost).

 

SEKUNDARNI BETA IN ALFA TRG

S tem nakupom pa tudi delo naše umetnice preide v sekundarni beta trg. Tu se umetniška dela preprodajajo in v zgornjem delu tega segment trga (razlika je zgolj vprašanje kakovosti in pomembnosti umetnikov) — sekundarnem alfa trgu — najdemo dela velikih mojstrov, kot so Picasso, Van Gogh, Goya ipd., ki pa se seveda prodajajo po svojih, izjemno visokih cenah.

Zdaj se pojavi tudi veliko večje povpraševanje po starejših delih naše umetnice, ki so do zdaj bila visela na stenah vseh prvotnih kupcev. S tem povpraševanjem pa se pojavijo tudi strokovni poznavalci, ki so usposobljeni (in željni) oceniti dobra in slabša dela naše umetnice.

V primeru, da si kakšen kupec želi prav določen motiv, ki ga je naša umetnica slikala zgolj nekaj časa v svojem zgodnjem obdobju ustvarjanja, ti poznavalci uporabijo svoje znanje in povezave v svetu umetnosti, da takšno delo najdejo in vzpostavijo stik z njegovim lastnikom oz. lastnico. Ko prodaja tega dela steče, so tudi deležni določenega odstotka prodaje (po navadi nekje 2-5 %, lahko pa tudi do 20 % in več).

Seveda pa so se v vsem tem času pojavili tudi drugi strokovni delavci, kritiki, ki svoj čas namenijo oceni kakovosti del naše umetnice.

Dobra kritika po navadi pomeni dvig cen in povečanje povpraševanja (ne nujno v tem zaporedju), slabša kritika pa obratno (sicer v določenih primerih, kjer je zanimanje trga za določena dela zelo visoko, tudi veliko katera slaba kritika ne spremeni cene ali statusa določenega umetnika in njegovih del).

Med ustvarjanjem naše umetnice se je prodalo mnogo njenih del, cene katerih v mnogih primerih niso javno znane (umetnica tudi v mnogih primerih ne ve, kje njena dela so, saj s kupci nikoli ni podpisala pogodbe, ki bi zahtevala sporočanje sprememb lastništva njenih del ali novih prodajnih cen — velikokrat redkost, vsaj pri manjših imenih v umetniškem svetu).

Tako se čez čas pojavi mnogo vprašanj o vrednosti njenih del in naslednje leto se, s strani avkcijske hiše v umetničinem kraju ustvarjanja, priredi dražba njenih del.

 

TRG AVKCIJSKIH HIŠ

S tem njena dela preidejo v šesti segment, terciarni trg ali trg avkcijskih hiš. Glavna naloga tega segmenta je narediti cene del določenih umetnikov transparentne in javne, saj so registri o prodajnih cenah del skrbno vodeni, dražbe pa javne in dostopne širši javnosti (vsaj informacije o cenah in prodanih delih, če že ne fizično).

Vsekakor pa celoten mehanizem dražb drastično poviša cene umetniških del, saj so tako dražilci in dražilke kot tudi same dražbene hiše zelo tržno usmerjeni in preko raznolikih metod aktivno sodelujejo pri povzdigovanju cen umetniških del.

—

Trg ni nič drugega kot skupek posameznikov, ki v takšni ali drugačni obliki ocenjujejo našo produkcijo, njeno funkcijo in neposredno njeno vrednost. Le-ti pa so lahko zbiratelji, kupci, kot tudi državni delavci in delavke, ki odločajo o naših prijavah na razpise.