Zakaj zbiramo in kaj nam pomeni ta nabor predmetov?

Glede na to, da bom pisala o trgu umetnosti in o trgu nasploh [1], je na začetku smiseln razmislek, od kod pravzaprav izvira človekova potreba oz. vzgib za zbiranje, razstavljanje in obdajanje samega sebe s predmeti. Tako sem se osredotočila na začetke razstavljanja in prve človeku znane predmete, za katere lahko trdimo, da so imeli poseben pomen, in katerih zbiranje je bilo tako ali drugače povezano z zbiranjem danes.

 

Prvi statusni simboli

O prvih zbirkah, prvih zbirateljih in o komunikaciji z nevidnim.

Zbiranje predmetov je obstajalo že na prazgodovinski ravni in sklepamo lahko, da jih je bilo mogoče tudi razstaviti. Poznamo namreč kar nekaj zbirk iz prazgodovine, vendar le ugibamo njihov namen, saj jih lahko šele z današnjega vidika razumevanja zbirke in razstave skušamo osmisliti na tak način.

Prav tako lahko o estetski vrednosti, ki so jo predmeti imeli za takratnega imenika oz. gledalca, le ugibamo. Beti Žerovc [2] v knjigi Umetnost kuratorjev: vloga kuratorjev v sodobni umetnosti iz prvih večjih skupin predmetov, ki bi lahko bili prva zbirka, izpostavi dve.

Prva je nekakšna zbirka nakita iz mamutovine in predrtih zob živali iz francoske jame Grotte du Renne. Najdbe so verjetno pripadale neandertalcem in če izključimo možnost, da ni najdba ostanek iz delavnice teh predmetov ali kaj drugega, to dejstvo postavlja neandertalce med prve znane zbiralce v zgodovini planeta.

Druga, ki pa ji lahko z večjo gotovostjo pravimo »zbirka«, je zbirka, najdena v grobu anatomsko modernejšega človeka Brno2 na Češkem. Poleg precej običajnih kosti velikih živali in nekakšnih dekorativnih kamnitih ploščic z vrezi najdemo tudi natančno izdelano figurico človeka z gibljivimi udi, ki pa je do sedaj edina antropomorfna oblika, najdena v grobovih paleolitskega človeka.

Ker zbirka predmetov v grobu ni vsebovala nobenih tehničnih pripomočkov ali orodij, lahko izključimo možnost, da je zbirka ostanek delavnice in da govorimo o grobu človeka, ki je imel v takratni družbeni sferi pomembno mesto, saj grob drugače ne bi vseboval teh predmetov.

Beti Žerovc omeni besedilo Izvor muzeja Krzysztofa Pomiana [3], v katerem avtor opredeli zbirko kot »sopostavitev predmetov, katerih namen je pritegniti pozornost«, vendar ugotavlja, da je pozornost, ki so jo te prvotne zbirke želele pritegniti, ni bila toliko pozornost človeka kot pozornost onstranstva, torej namenjene takratnim božanstvom ali mrtvim (ležečim v grobu ali njihovemu posmrtnem bivanju).

Podrobneje obravnava sicer časovno manj oddaljene zbirke; skupine predmetov, ne le položene v grobove, temveč tudi umetnine v templjih, torej razstave, ki sploh niso bile namenjene temu, da si jih ogleduje človek, vsekakor ne v smislu današnjega iskanja intelektualnega ugodja, temveč so za razstavljavca, torej imetnika pomenile komunikacijo z onostranstvom, pridobivanje naklonjenosti bogov ali obratno – ti predmeti so bili reprezentacija bogov in umrlih, ki so tako upodobljeni bdeli nad tem svetom.

Če povzamemo: ti predmeti in te zbirke so torej služile komunikaciji med obema svetovoma, pri čemer Pomian opozori na pomembno vlogo, ki jo imajo ti predmeti pri statusu zbiratelja v družbeni hierarhiji. Ugotavlja, da dragocenosti v grobnicah ne pričajo o izbornem okusu pokopanega, temveč o tem, da so bili pokojniki na višjem mestu v družbeni hierarhiji, kar jim je sploh omogočalo (ali narekovalo) posedovanje takih predmetov.

Zbiranje umetniških in drugih pomembnih predmetov, torej predmetov, ki so bili izvzeti iz ekonomske menjave in niso bili cenjeni zaradi svojih praktičnih lastnosti, temveč so jim bili dani posebni pomeni, je eden izmed načinov, kako se družbene hierarhije projicirajo v realni prostor. Pomian zanje uvede têrmin semiofor.

Kot pravilo dodaja, da višje kot je nekdo v takšni hierarhiji, večje je število predmetov – semioforjev, s katerimi se obdaja. Ker so na vrhu takšnih družbenih ureditev vedno tisti, ki imajo moč komuniciranja z onostranstvom oz. so predstavniki boga na zemlji (pomislimo na svečenike ali pozneje na papeža), je tam koncentracija semioforjev najvišja.[4]

 

Evolucija statusnih simbolov

O KitchenAidu, lepih oblekah in lepi umetnosti.

Če v nadaljevanju pridem do lastnega sklepa oz. izpostavim svojo ugotovitev, so Pomianovi semioforji predhodniki in morda v ustreznem kontekstu celo sopomenka današnjim statusnim simbolom.

Vendar mislim, da je treba upoštevati, da je imel Pomian pri semioforjih v mislih te kot pokazatelje religiozne hierarhije [5], danes pa so statusni simboli bolj kot ne pokazatelji finančne moči lastnika.

Če podam primer iz naslednjega poglavja: iPhone je semiofor današnjega časa, je sicer profan objekt, vseeno pa izžareva ideologijo in služi ideologiji. Torej edino, kar se je v kontekstu semioforja spremenilo, je to, da so včasih služili ideologiji svetega, danes pa služijo potrošništvu.

Njihov namen se ni spremenil, zamenjala se je samo nosilna ideologija. To pa s seboj potegne še eno pomembno izpeljano ugotovitev: nekdanji semioforji so bili zaradi svojega (posebnega) namena izvzeti iz ekonomske menjave, današnji profani semioforji pa so gonilo ekonomske menjave blaga.

Prav tako sveti objekti včasih niso zares pripadali lastniku, saj so bili izvzeti iz ekonomske menjave, ampak je bil lastnik zgolj obdan z njimi, saj so bili njegovo orodje za komunikacijo z onstranstvom (ali obratno), današnji semiofori pa je zgolj in izključno lastnina in lahko jih kupimo v trgovini.

Če se še za hip vrnemo k prvim zbirkam, je pomembno omeniti njihovo povezavo z umetniškimi zbirkami in razstavami prav zaradi povezovanja smrtnika z nematerialnim in iracionalnim. Doživljanje teh kvalitet je tisto, kar umetniške zbirke loči od ostalih zbirk, denimo zbirk prirodoslovnih ali etnografskih muzejev. Umetnost je še v današnjem času ohranila idejo, v kateri poseduje transcendentne in metafizične lastnosti in je prek nje mogoče dostopati do višjih resnic in čustev.[6]

Zanima me zbiranje umetniških del, ki se danes zbirajo predvsem v galerijah ali zasebnih zbirkah (torej najpogosteje skladiščnih prostorih), tako me pri tem v resnici zanima predvsem princip zbiranja, poznan iz t.i. kabinetov kuriozitet.

Če na hitro povzamem, so kabineti kuriozitet znani tudi pod nemškimi imeni Kunstkabinett, Kunstakammer, Wunderkammer ali angleškima Cabinets of Wonder ali wonder-rooms, enciklopedične zbirke objektov, za katere je veljalo, da so vredni zbiranja.

Ti predmeti najpogosteje niso bili umetniška dela, če že, so kot slikarska ali kiparska dela služili bolj kot reprezentacije ali ilustracije določenega predmeta, ki je bil zanimiv. Drugače pa v teh zbirkah najdemo zares nadvse raznovrstne predmete: od geoloških in arheoloških najdb, religioznih in historičnih relikvij, antikvitet, zemljevidov, nagačenih primerkov eksotičnih živali ali njihovih okostij, herbarijev in knjig. [7]

Veliko primerkov, predvsem botaničnih, živalskih, raznih rudnin ipd., so prinesli tudi raziskovalci s svojih večletnih odprav, ki so bile pogosto pravzaprav namenjene prav iskanju takšnih predmetov, predvsem zaradi kultivacije rastlin in botanike. Velikokrat so bili predmeti tudi ponaredki umetniških del ali lažna okostja živali, ki v resnici sploh niso nikdar obstajala (npr. samorogov rog).

Kabineti kuriozitet so bili prostori, v katerih so zgoraj naštete predmete, urejene v zbirko, postavili aristokrati v svojih domovih. Kabineti kuriozitet se v Evropi začno uveljavljati nekje od 16. stoletja naprej, samo zbiranje zanimivih in pomembnih predmetov pa sega veliko dlje. Takšne zbirke so seveda tudi v takratni družbi veljale za statusni simbol in kot nekakšna propaganda zbiratelja, ki je seveda veljal za pomembnega, učenega in vplivnega. Pozneje so najpomembnejše zbirke deloma ali pa kar v celoti odkupili muzeji ali pa so bile podarjene s strani družin in dedičev, kar pomeni, da danes kabineti v tem pomenu besede več ne obstajajo.

 

---

[1] V svojem razmišljanju namenoma ločim trg in umetniški trg, saj vidim ključne pomenske razlike, ki ju ločijo. Vsekakor se zavedam, da je tudi umetniški trg vendarle del »glavnega« trga, vendar teoretično delo išče razlike in skupne točke med obema.

[2] Del o zgodovini razstavljanja je v celoti povzet po: Beti ŽEROVC, Umetnost kuratorjev: vloga kuratorjev v sodobni umetnosti, Ljubljana 2010, str. 121–127.

[3] ŽEROVC 2010, op. 6, str. 123: *Žerovc kot vir navaja: »Krzysztof Pomian kot prvo zbirko obravnava najdbe iz Grotte des Hyènes (prav tako Arcy-sur-Cure), kjer so našli skupaj več premetov posebnih oblik iz narave, ki seveda niso umetniški predmeti per se, a si ob njih lahko zamislimo zgodnje zanimanje ljudi za zbiranje in estetiko (POMIAN 1998, str. 47–48).«

[4] ŽEROVC 2010, op. 6, str. 124: *Žerovc kot vir navaja: »POMIAN 1998, str. 45, 50–54.«

[5] Družbena hierarhija, ki temelji na tem, kako »blizu« si bogu, npr. svečenik je bližje bogu, zato je tudi njegova vloga oz. status v družbi višji kot na primer kmetovalčev, ki je nižji.

[6] Beti ŽEROVC, Umetnost kuratorjev: vloga kuratorjev v sodobni umetnosti, Ljubljana 2010, op. 6, str. 123: *Žerovc kot vir navaja: »Krzysztof Pomian kot prvo zbirko obravnava najdbe iz Grotte des Hyènes (prav tako Arcy-sur-Cure), kjer so našli skupaj več premetov posebnih oblik iz narave, ki seveda niso umetniški predmeti per se, a si ob njih lahko zamislimo zgodnje zanimanje ljudi za zbiranje in estetiko (POMIAN 1998, str. 47–48).«

[7] Cabinet of Curiosities na: Wikipedia, <https://en.wikipedia.org/wiki/Cabinet_of_curiosities>, 25. jul. 2017.

 

Iris POKOVEC, Všečnost & Kupljivost (magistrsko delo), Ljubljana (2017), Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnosti in oblikovanje, str. 7-9 in 13–14.