O zbiranju komercialnega in današnjih kabinetih kuriozitet.

V nadaljevanju me zanima zbiranje predmetov na vsakodnevni ravni. Še vedno govorim o zbirkah, torej zbiranju in sopostavljanju predmetov na ogled. Ti predmeti v osnovi služijo kot orodja [1], vendar se jih kljub uporabni vrednosti ne kupi in ne zbira oz. razstavlja zaradi njihove uporabnosti, temveč zaradi njihovega videza in indikacije okusa ali premožnosti lastnika – zbiralca.

Če za primer uporabim mešalnik: v osnovi je namenjen lajšanju opravljanja vsakodnevnih opravil, vendar ima kot vsak predmet na trgu tudi mešalnik svojo hierarhijo. Vsak od njih že služi svoji funkciji, predpostavljam tudi, da eni bolje, drugi slabše, vendar tisti mešalnik, ki si ga bomo želeli postaviti na ogled na svoj kuhinjski pult, je denimo KitchenAid mešalnik.

To pomeni, da imamo dovolj denarja in – kar je zanimivo – posledično tudi okusa, da vemo, da je to najboljši mešalnik. Razstavljen na takšni lokaciji služi ideji, da ga zagotovo zelo pogosto uporabljamo, saj imamo kljub uspešni karieri tudi čas, da si vsakodnevno pripravimo zdrave in trendovske obroke.

Ali na primer kopičenje oblek: oblačilo v svoji osnovni funkciji služi pokrivanju in gretju telesa in za to potrebo jih ne potrebujemo veliko, pa vendar že samo, če to opredelitev potegnemo v najosnovnejšo izpeljavo družbenega koncepta, takoj vemo, da rabimo več kot to. Rabimo tudi obleke, primerne za posebne priložnosti.

Že to nadvse spremeni pogled na oblačilo kot na nekaj, kar zgolj prekriva telo in ga greje, a vendarle, če damo to v zgodovinski koncept, se lahko še upraviči: denimo svečeniki so imeli za obrede posebna oblačila, saj so bila del rituala. Tudi za današnje obrede, recimo poroke, pogrebe in krste, še vedno velja, da oblečemo posebna oblačila.

Pa vendar v naših garderobnih omarah najdemo veliko več različnih oblačil, katerih del lahko upravičimo s tem, da jih rabimo nekaj za delo, potem druge za prosti čas, različne letne čase, enako tudi obuvala in ostale dodatke, ki jih prištevamo k oblačilom.

V garderobnih omarah hranimo tudi oblačila, ki so nam morda premajhna, pa vendarle upamo, da nam bodo še kdaj prav. Hranimo oblačila, ki imajo za nas sentimentalno vrednost, četudi jih ne nosimo, na primer babičin šal, ročno narejen plet prababice, mamin hipijevski brezrokavnik.

Poleg vsega tega še konstantno dopolnjujemo svojo zbirko oblačil s kosi, ki so trenutno v modi. Čeprav že imamo kratke hlače, jih je vendarle bolje imeti več, da jih lahko menjamo, prav tako so letos v modi v malo drugačnem kroju in potisku kot lani in si želimo tudi novih, saj s tem pokažemo pripadnost današnjemu času.

Vsa ta zbiranja predmetov bi se dalo razumeti kot zbirateljstvo. Na prvi in drugi pogled takšno zbiranje nima prav nič skupnega z zbiranjem umetnin, temveč gre le za brezglavo kopičenje, a vendar se ne sme zanemariti vzgiba zbiranja, ki pa je prisoten tudi v takšnem zbirateljstvu.

To zbirateljstvo je vsakodnevno, svojo zbirko pa pokažeš z obiskom na domu, v zbirko se oblečeš, ko se odpraviš ven, prav tako pa svojo zbirko in s tem svoj zbirateljski okus pokažeš na socialnih omrežjih. Takšno zbirateljstvo me spomni na kabinete kuriozitet, o katerih sem govorila v prejšnjem podpoglavju.

Ne morem si pomagati, da ne bi videla vsaj nekakšne povezave med današnjimi garderobnimi omarami z zbirkami vintage oblačil in čevlji prestižnih blagovnih znamk s takratnimi kabineti kuriozitet.

Ponovno se, enako kot pri semioforjih, zadeva morda niti ni bistveno spremenila, saj smo že ugotovili, da je zbiranje predmetov človeku naravno in smo ga poznali že v prazgodovini, prav tako pa se še vedno tudi na ta način zbirajo predmeti, ki so vredni zbiranja, kar pa je seveda pogojeno s tem, kaj predstavlja vrednost v današnji družbi.

 

O dajanju vtisa

O Maslowu, kamuflaži, poceni pohištvu, kapitalizmu in iPhonu.

Ljudje bodo vedno skušali izboljšati sami sebe. To je osnovna predpostavka ekonomije, ki implicira na to, da bodo ljudje vedno poskušali in se raje vzpenjali po socialni lestvici navzgor kot padali navzdol. V pričujočem podpoglavju me zanima, kako je s tem povezana umetnost.

Maslow je leta 1943 v svojem članku »Teorija človekove motivacije« človekove potrebe po piramidnem sistemu razdelil na osnovne oz. nižje (to so najpomembnejše potrebe za človekovo preživetje) in višje (potrebe po osebnostni rasti, socializaciji, znanju itd.).

Šele ko so zadovoljene človekove fiziološke potrebe, človek začuti potrebo po uresničevanju psiholoških potreb. Tako posameznik napreduje navzgor po piramidi potreb, te si sledijo od najnižje do najvišje, prioritete pa se prilagajajo glede na nivo potreb. Kot zadnje in najvišje potrebe človeka prikaže v točki, kjer se človek zave lastne potencialnosti in jo realizira ter v končni točki celo preseže svoj ego in razmišlja o sebi kot integriranem delcu večje celote, univerzuma. [2]

Pri opazovanju Maslowe lestvice hierarhije človekovih potreb sem opazila, da je potreba po ugledu, torej biti spoštovan, pomemben in cenjen z vidika drugih, dve stopnji pred potrebo po estetiki, torej potrebo po lepoti, simetriji, umetnosti itd.

To vidim kot močno potrditev, da so moj projekt in razmišljanja pravilna. Iz danega lahko postavim trditev, da človeku umetnost ne pomeni toliko kot ugled; ker pa je umetnost (in možnost nakupa umetnosti) indikator višje stopnje na družbeni lestvici, zna torej s tega vidika postati simbolna dobrina, s katero lahko materialno dokaže svoj status.

»Ker ljudje stremijo k višjim pozicijam na družbeni lestvici, svojo pozornost posvečajo simbolnim dobrinam in praksam vključujoč z umetniškimi deli in načinom njihovega konzumiranja, kot to počno ljudje na višjih pozicijah. Svojo pozornost usmerjajo na te dobrine in prakse, saj v njih vidijo svojo prihodnost. Hkrati se skušajo distancirati od ljudi, ki so na družbeni lestvici nižje od njih ter zviška gledajo na dobrine in prakse teh ljudi. […] Ker ima umetnost visoko in bogato simbolno vrednost, je pogosto prikaz posameznikovega družbenega statusa.« [3]

Zanimivo pa se mi pri tem zdi nekaj, kar nam omogoča družba spektakla današnjega časa in poznega kapitalizma, to pa je ideja oz. celo avtonomna ideologija tega, da ti ni treba postati nekaj več (torej se povzpeti po družbeni lestvici), temveč lahko kupiš nekaj, s čimer boš dajal vtis, da si več.

»Ne gre več za biti, niti več za imeti, temveč za dajati videz.« [4]

Skozi celotno zgodovino poznamo predmete oz. materialne dobrine (posledično so to lahko tudi načini preživljanja prostega časa), t. i. statusne simbole, s katerimi vrednotimo posameznika ter iz njih razberemo njegovo pozicijo v družbeni hierarhiji.

To, kar je v današnjem času drugače, pa je to, da smo v kamuflaži dajanja vtisa postali precej boljši, še več – znotraj te iluzije obstaja celo trg, ki je namenjen prav temu. Če razložim: razcapan berač s srebrnino je dajal vtis tega, da je blago prej ukradeno kot zares njegova lastnina. Danes je zadeva drugačna, saj imamo masovno produkcijo cenovno dostopnega blaga, ki kamuflažo resničnega stanja precej olajša in nepredstavljivo izboljša. Govorim o cenovno dostopnih verzijah vsega.

O cenovno dostopnem trendovskem pohištvu, oblačilih, tehnologiji, vsem, kar je morda še dve desetletji nazaj predstavljalo manjši prestiž. Cenovno dostopen trg se je usmeril v to, da ima lahko skoraj kdor koli kar koli in jedro tega je dajanje vtisa, npr. vsako gospodinjstvo je imelo jedilno mizo in stole, ki so služili svojemu namenu, torej imeti površino, na kateri se lahko jé in dela, ter predmet, na katerem se lahko sedi.

Problem pa se je pojavil takrat, ko so imeli tisti, ki so premožnejši, lepšo jedilno mizo in stole. Ti so bili seveda redkejši in dražji. Ampak ker trg obstaja zaradi povpraševanja in nam izpolni vsako željo, so se kmalu začeli pojavljati cenejši približki tega pohištva, katere si je lahko privoščila tudi družina s prve slike. In ker radi dajemo vtis, da smo boljši, kot v resnici smo, se je odprl trg, namenjen izključno dajanju vtisa.

Ena za drugo so se začele odpirati trgovine s cenovno dostopnimi kopijami dragega pohištva. In enako je seveda z vsako drugo rečjo, ki jo človek lahko poseduje in kaže – cenovno dostopne znamke oblačil in modnih dodatkov, ki temeljijo na hitro spreminjajoči sezonski modi in trendih ter poskrbijo, da bo njihova poletna obleka s cvetličnim potiskom skorajda enaka tisti, ki jo je bilo pred kratkim moč videti na modni pisti znanega modnega oblikovalca.

Pogosto so sicer ti predmeti narejeni iz cenejših materialov, kar povzroči, da se izdelek kmalu uniči, strga ali pokvari, ampak to niti ni tako tragično, saj so vsi ti predmeti aktualni le kratek čas; ker pa so bili poceni, nam jih tudi ni težko vreči stran. Ta trg je tako fantastičen, da tudi ljudje, ki bi si drugače lahko privoščili boljšo in dražjo verzijo predmeta, se navadno odločijo za cenejšo, saj lahko potem denar zapravijo za kaj drugega ali še bolje – kupijo več različnih predmetov.

Problem se pojavi pri enem izmed najbolj prepoznavnih statusnih simbolov današnjega časa: iPhonu, telefonu blagovne znamke Apple. Na trgu tehnologije je sicer ogromno telefonov, ki so cenovno dostopnejši in posedujejo enake lastnosti kot omenjeni telefon in se od njega razlikujejo v enem samem vidiku: v tem, da preprosto niso točno ta telefon.

A brez skrbi, kapitalizem je poskrbel tudi za to željo: čeprav iPhone ni vsakomur cenovno dostopen, ga lahko vseeno dobi tako, da zanj obročno plačuje prek vezav in naročnin telefonskim operaterjem, tako pa tudi iPhone postane dostopen širši množici.

 

---

[1] Tudi semiofor si razlagam kot orodje, saj je služilo kot orodje za komunikacijo z onostranstvom.

[2] Abraham H. MASLOW, A Theory of Human Motivation, na: Classics in the History od Psychology, <http://psychclassics.yorku.ca/Maslow/motivation.htm>, 29. mar. 2017.

[3] Hans ABBING, Why Are Artists Poor? The Exceptional Economy of the Arts, Amsterdam 2002, op. 4, str. 22.

[4] Lara JEŠE, Jaslice za zlato tele: podoba sodobnega socialnega režima (magistrsko delo), Ljubljana (2016), Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, str. 43.

Iris POKOVEC, Všečnost & Kupljivost (magistrsko delo), Ljubljana (2017), Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnosti in oblikovanje, str. 13-14 in 15–17.