ZDA, Trump, Tillerson, Mediteran in Bližnji vzhod (Prihajajoče nevihte, piše Damjan Pirc @damjanpirc, Prvi del)

@damjanpirc:
Čeravno je igra okoli Rexa Tillersona bolj zapletena kot se utegne zazdeti na prvi pogled, je vendarle moč v danem trenutku zapisati vsaj nekatera (večji del) ugibanja in hipoteze. To bom skušal narediti v dveh nadaljevanjih, pri čemer bom v prvem nekoliko bolj postavil širše kontekste razumevanja, v drugem pa skušal utemeljiti in pojasniti nekatere svoje hipoteze.

Rex je – kot danes vse kaže (in za nazaj) – vendarle bil predviden za odstrel, in sicer že nekaj časa nazaj. To, da je bila zadeva sedaj izpeljana in na hitro pa zna biti povezano z večjimi stvarmi in dogodki…, v smislu neposrednega povoda pa je moč zadeve razumeti v kontekstu njegove zadnjo izjavo. Gre za stališče, v katerem se je odločno postavil na stran Britanije, kar pomeni v primeru zastrupitve tistega ruskega ex-vohuna (in njegove hčerke), o čemer je zadnje dneve veliko medijskega pripovedovanj.

Britanci so v zvezi s tem zagnali cev halo (ogroženost soverenitete…) in to v zelo zanimivem, bojda »slučajno« izbranem času (volitve v Rusiji, tudi nogometno prvenstvo, ki bi ga nemara radi spodnesli…), in sicer hkrati ob ključnem dogajanju v Siriji (Goutha), kjer – bojda, seveda - vsak hip lahko pričakujemo napad s kemičnimi strupi. To v zvezi s »kemičnimi strup« pa je tisto, kar je seveda »red line« za Brite, Francoze in tudi za del ZDA (in še koga).

Če se za hip vrnem na zastrupljenega bivšega špijuna v Veliki Britaniji, ki naj bi bil zastrupljen z ruskim (Sovjetskim, če smo natančni, saj gre še za stare zaloge) strupom »Novichok«, potem je v zvezi s tem treba opozoriti vsaj na dva »dogodka«, in sicer na to, da je - glej ga zlomka - en mesec nazaj (12.2. v ZDA) izginil top ekspert prav za omenjeni strup (prva »slučajnost«).

Druga zadeva – ravno tako povezana s tem (in druga »slučajnost«) – pa je ta, da je par dni nazaj v ZDA izginil še nek manj znan admiral, ki je v drugi liniji poveljstva USSTRATCOM. To slednje pa pomeni poveljstva vsega jedrskega arzenala! Isti dan (vse to se je dogajalo prejšnji in ta teden (vikend), ko je Rex bil v Afriki) je Tillerson odpovedal vse načrtovane sestanke po Afriki, in sicer bojda »zaradi bolezni«.

To je tisto, kar se mi zdi, da so nekje možni indici (v smislu nejasnih, simptomatičnih, »majhnih« dogodkov, ki so pomembnih za začenjanja premisleka v zvezi s Tillersonom) za razloge, da je Trump tako na hitro odreagiral (nenehno imamo opravka pri tem še s spopadi okoli Trumpa in ZDA!), in sicer, da morebiti prepreči kaj večjega… Obračuni v Washingtonu so – kot kaže - sila zahtevni in nevarni in je tudi Trump še kako na preži (ne pozabimo: imamo za opraviti z najbolj podtalnimi, tajnimi združbami in njihovimi interesi…).

V zvezi s tem bo v naslednjih dneh nadvse zanimivo spremljati predvsem V. Britanijo, ki – to je tako rekoč tradicija Britanije že stoletja! – trenutno očitno igra na karto vojne, čeravno niti v približku ni jasno, kaj bi se pri tem znalo izcimiti in kaj bi Britanija znala »pridobiti«... Če se zaenkrat zgolj s tem zadovoljimo v smislu premisleka iz smeri onega »iz divje lige«, potem pa sem lahko v nadaljevanju nekoliko bolj "normalen".

Rex Tillerson je – kar se »političnih« reči tiče - bil in ostaja dokaj predvidljiv možakar. Je korporacijski, poslovni mož gospodarskih družb, njegova skrb in zanimanje (v smislu specializacije…) pa sta bila (in sta še, a več ni zunanji minister) predvsem vezana na vprašanja energije, nafte in še veliko bolj plina... V tem smislu je moč reči, da je bil dokaj tipičen igralec iz tiste vrste iger, kot so to bile nekoč »naftne vojne« in kar so danes večji del postale »plinske vojne«. V tem smislu bom skušal v nadaljevanju nekaj več povedati o teh in takšnih »energetskih« kontekstih, ki se mi zdijo bistveni za razumevanje Tillersona, Trumpa in širših dogodkov…, s katerimi se bomo soočali v prihodnje.

Eno takih pomembnih plinsko-naftnih (bolj plinskih, kaže zaenkrat) lokacij najsodobnejšega medsebojnega obračunavanja naftno-plinskih sil in združb (lahko da so še kako zasebne in se mešajo z državnimi…), je locirana v okolici Cipra in torej v Sredozemlju (čeravno Sredozemlja ne razumemo kot »bogatega z resursi«, kar je posebna štorija, ki jo bo treba ob priliki odpreti v smislu: kako je nekaj takega možno).

Kakor koli že, pred tedni (mesec, dva) je tam »nenadejano« prikolopiril Italijanski »Eni« (italijanska državna naftno-plinska družba), in sicer z eno izmed svojih številnih ladij, ki so namenjene vrtanju podmorij. Hoteli so vrtati prav v »problematičnem« delu jugo-vzhodnega Sredozemlja, ki si ga lastita tako Ciper kot tudi Egipt (še en – ojropski - »obmejni« spopad, torej). Vendar pa se je takrat bila v to »plinsko« igro takoj vključila še Turčija, in sicer tako, da je tja poslala svoje vojaške ladje. Eni se je seveda umaknil, saj so njegove ladje bile zgolj raziskovalne...

Dober teden za tem umikom in prihodom Turčije pa je na to isto »ciprsko« območje – glej ga zlomka (in seveda spet povsem čisto »slučajno«) – pripluje neko drugo »raziskovalno« ladjevje, in sicer tokrat ZDAjevsko. Točneje, priplule so – povsem »slučajno«, jasno - ladje ExxonMobila, kar pomeni tiste ZDAjevske združbe, ki je bivši »delodajalec« tudi Rexa Tillersona. Vendar pa so tokrat – in to nemara ni nepomembno pri tem – seveda priplule nekoliko bolj zavarovane in torej v spremstvu ameriških vojaških ladij, ki so sicer stacionarne v Italiji.

Seveda ima zgodba v zvezi s tem neko daljšo brado in sega tako rekoč desetletja nazaj (takratne povezave med državami še iz časa zgodnjih de-kolonizacij), ko je Egipt predvsem Eni-ju dal dovoljenja za raziskovanje širšega morskega pasu in kar sodi med ingerence in suverenost Egipta (območje od Egipta proti Cipru, torej proti severu, nekako ob Kreti…, kar pomeni, da potencialno še Grčija v tem bo igrala…).

Tisto, kar je tukaj odločilnega pomena je to, da so takrat raziskovalci odkrili pravzaprav enormno najdišče prav v tem jugo-vzhodnem delu Mediterana, in sicer tako plina kot nafte. Točno to pa je tisto, kar postane jabolko spora za naslednja desetletja in s čemer – med drugim – imamo opraviti tudi danes, celo v povezavah s Tillersonom...

Izkazalo se je, da pri tem torej gre za naravna bogastva, ki so še »nejasna« v smislu lastnine (mednarodno pravo…, teritoriji, suverenost – si predstavljate, da bi v podmorju Piranskega zalivu našli nafto… ali vsaj pivo…?) in pri katerih bistveno vlogo - na ravni regije - igra seveda tudi Italija. Ta je še dolgo nazaj - celo iz časov Mussolinija, posebej pa po Drugi vojni – tako rekoč tradicionalno osredotočena prav na Mediteran in Severno Afriko (Libija…, ki je bila kolonija Italije…).

V zvezi s tem je tukaj, dalje v igri vsaj še Izrael. Izrael namreč ravno tako črpa bogastva v Mediteranu, kajti niti slučajno ne gre pri Izraelu samo in predvsem za puščavske dele teritorija, za Golansko višavje… in Palestince ter Palestino... ter številne zadeve, o katerih se običajno piše v medijih množičnega poneumljanja. Še kako gre pri tem Izrael tudi za Morje/pod-morja Mediterana! To, kar topogledno (raziskovanje, eksploatacija…) počne Izrael seveda počne – kar je tudi povsem »slučajno«, seveda - s pomočjo ZDA podjetij (vključno z Exxon, jasno in kot vse kaže z neposredno udeležbo vojaškega ladjevja).

(se nadaljuje)

Povezava do FB posta

Povezava do WP posta