My Actifit Report Card: September 20 2019
.
Neviden človek sem. Ne, nisem prikazen, kakršne so preganjale Edgarja Allana Poeja; tudi nisem ena tistih ektoplazem iz hollywoodskih filmov. Snoven človek sem, iz mesa in krvi, vlaken in tekočin- in lahko bi se celo reklo, da imam duha. Neviden sem, razumite, kratko malo zato, ker me ljudje nočejo videti. Kot glave brez teles, ki jih včasih vidite v cirkuškem zabavišču; tako je,kakor da bi me obdajala ogledala iz trdega, pačljivega stekla. Ko se mi približajo, vidijo le mojo okolico, sami sebe ali izmisleke svoje domišljije - prav res, vse in karkoli, samo mene ne.Moja nevidnost tudi ni ravno posledica kake biokemične nezgode z mojo povrhnjico. Do nevidnosti, o kateri govorim, pri haja zaradi samosvoje očesne naravnanosti tistih, s katerimi prihajam v stik. Gre za ustroj njihovih notranjih oči, tistih oči, s katerimi gledajo skozi svoje telesne oči na resničnost. Ne pritožujem se in tudi ne ugovarjam. Da te ne vidijo, je včasih koristno, čeprav je najbolj pogostoma dokaj utrudljivo za živce. Pa tudi ves čas se tisti, ki so slabovidni, zaletavajo vate. In spet, često dvomiš,ali v resnici obstajaš. Sprašuješ se, ali nisi kratko malo slepilo duhu drugih ljudi. Podoba v nočni môri, na primer, ki se jo spéči na vso moč trudi uničiti. Kadar se tako počutiš, takrat se začneš iz jeze zaletavati nazaj v ljudi. In naj kar priznam, takole se počutiš večino časa. Skomina te od nuje, da bi se prepričal, ali obstajaš v resničnem svetu, da si del vsega tega hrupa in muke, in udarjaš s pestmi, preklinjaš in pridušaš se, hočeš jih pripraviti do tega, da bi te priznali. Ampak jojme, posreči se le poredkoma.Neke noči sem po naključju trčil ob moža in, nemara zato, ker je bila skoraj tema, videl me je in mi zaklical žaljiv vzdevek. Pognal sem se vanj, ga prijel za plašč in zavihke in zahteval, naj se opraviči. Bil je visok plavolasec, in ko se je moj obraz približal.
