PREROKOVANJE TULEČEGA PSA 2

»Tom, saj morava molčati. Saj veš, da morava. Ta vražji
Indijanec bi naju kratko malo utopil kakor dve mački, če bi to
izklepetala in bi ga ne obesili. Veš kaj, Tom, dajva, priseziva si
to morava storiti, vidiš priseziva, da bova molčala.«
》Imaš prav. To bo najboljše. sezi mi v roko, pa bova pri-
segla, da
》Oh ne, za tako reč je to premalo. To je že dobro za tisto
malo vsakdanjo drobnja -posebno pri dekletih, zakaj te tako
in tako ne držijo besede, in če jih ujeziš, vse izklepečejo za
ko veliko reč bi moralo biti pa nekaj pismenega. In s krvjo.«
Ta misel je bila Tomu povsem po čudi. Bila je globoka,
z njo
temna in strašna; ura, okoliščine, okolica, vse se je ujemalo
Pobral je čisto smrekovo deščico, ki je ležala tam v mesečini
vzel iz žepa košček rdeče krede, se obrnil tako, da mu je mescc
svetil, in s trudom načečkal te vrstice, poudarjajoč pri tem vsako
počasno potezo navzdol s tem, da je stisnil jezik med zobmi
kadar je vlekel navzgor, pa je popustil
Huckleberry je Toma zelo občudoval, da s táko lahkoto
piše in da ima tako izbran jezik. Nemudoma si je vzel iglo iz
zaviha in se hotel zbosti, pa je rekel Tom
»Počakaj! Ne delaj tega! Igla je medeninasta, lahko bi bil
zeleni volk na njej.«
Kaj pa je zeleni volk ?
»Strup. Nekaj strupenega. Samo pogoltni ga kdaj malo
boš že videl.<
Tako je Tom odmotal nit z ene izmed svojih igel, in vsak
izmed njiju se je pičil z njo v jagodico na palcu in si iztisnil
kapljo krvi. Potem ko si je Tom dolgo tako iztiskal kri, se mu
je posrečilo, da je napisal svoji začetnici, uporabljajoč za pero
jagodico svojega mezinca. Potem je pokazal Huckleberryju,
kako naj naredi H in F, in tako je bila prisega popolna. Z nekaj
mračnimi obredi in zagovori sta zakopala deščico blizu stene,
in potem sta mislila, da so spone, ki jima vežejo jezik, zaklenjene
in ključ vržen proč
Skozi odprtino na drugem koncu razpadajočega poslopja
je tedaj kradoma priplazila neka postava, vendar je dečka
nista opazila.
poveva stvari nikoli prav nikoli ?«
za zobmi. Saj bi obležala mrtva-ali ne veš tega?
»Tom, je zašepetal Huckieberry, »ali naju to veže, da ne
»Seveda. Naj se zgodi kar koli, midva morava držati jezik
»Da, najbrž bo res tako.«
Tako sta šepetala še nekaj časa, potem pa je zunaj čisto
zraven一一štiri, pet korakov od njiju-dolgo, turobno zatulil
pes. Dečka sta se v divjem strahu naglo oklenila drug drugega
»Katerega izmed naju misli?« je zasopel Huckleberry
»Ne vem poglej skozi špranjo. Nagloł
»Ne, ti poglej, Tom!
»Ne moremne morem tega, Huck!k
»Prosim, Tom. Že spet tuli!
»Bog bodi zahvaljen ! je zašepetal Tom. »Poznam njegov
glas. Bul Harbison je to.« Ko bi bil gospod Harbison imel
sužnja z imenom Bull, bi bil Tom govoril o njem kot Harbiso-
novem Bullu; sinu ali psu s tem imenom pa so pravili »Bul
Harbison«